Študij, koliko je pozitivnih ali negativnih objav na področju medicine nisem raziskovala. Občutek pa je, tako moj, kot kolegov, kliničnih zdravnikov, da je zelo malo, premalo pozitivnih. To je bil motiv, da začnem z vami deliti »Lepe strani medicine«…, tiste lepe dogodke, ki smo jih deležni v vsakodnevni praksi dela z bolniki. Želim si prispevati k trohici boljšemu razumevanju našega dela, pokazati, da smo vedno in samo ljudje, nagrajeni z največjim priznanjem! Dobrim zdravjem, počutjem, možnostjo kvalitetnega življenja ljudi, bolnikov, ki smo jim imeli priložnost in čast pomagati!
Vse osebe in dogodki so resnični, imena izmišljena, citati po spominu….
Prometna nesreča, ledvični kamni, možganska anevrizma – objem mame
… bi bilo kratko poročilo dogodkov, ki so se vrstili več kot 10 let.
Pri predaji službe, je bila v sosednjem prostoru gospa poznih srednjih let, ki sem jo videla skozi odprta vrata. Pravkar je kolegica zaključevala obravnavo in gospa me je opazovala. Nekako zadržavno se je nasmehnila. Pozdravila sem jo in ji vrnila nasmeh. To jo je očitno opogumilo, da mi je pristopila in mi podala roko, rekoč: »Gospa doktor Kalanova, najlepša hvala, stokrat! Mojemu sinu ste že dvakrat rešili življenje!«…. Očitno je bilo moje presenečenje videti na obrazu, zato je nadaljevala: »Moj sin je Borut, veste, tisti, ki je imel prometno,… ste bila vi, potem pa še tisto žilo v glavi, pa ste bila spet vi….. Sem vas že iskala, da se vam zahvalim, no, pa sem vas našla.!« Stik roke je kar spontano prešel v objem in nežen »Hvala«!, ga je zaokrožil in naredil popolnega.
Ja, seveda sem se takoj spomnila. Gospoda Boruta sem videla pred dobrimi tremi leti. Prišel je bled, poten, z močnimi bolečinami v trebuhu. Nemirno je hodil najprej po čakalnici, nato še po ordinaciji. Hitro smo našli razlog bolečini; ledvični kamni. Že po nekaj minutah infuzije, protibolečinskih zdravil se je bolečina toliko ublažila, da se je lahko vsaj vsedel in sva nadaljevala razširjen pregled. Takšnih težav še ni imel, je bil pa uspešno rehabilitiran po poškodbi baze kosti možganskega dna, katerega zlom je utrpel v prometni nesreči. Moral se je naučiti praktično vse znova. Od hoje, dela z rokami, finih gibov, govora,…. Ob delu v urgenci je bilo potrebno pomagati še ostalim nujnim bolnikom,… infuzija je tekla, Borut je bil vse bolje…
Ko sva zaključila, se je odpravljal domov in že skoraj na vratih rekel:
»Dohtarca, vi se me očitno ne spomnete, ne? Veste, vaš obraz je bil zadnji, ki sem ga videl, preden sem padel v komo.« Kar zmrazilo me je… In je nadaljeval.
»Saj se spomnite tiste prometne, tam na ravnem delu, ko sem se na straho obrnil?«
Ja, seveda sem se takoj spomnila. Golobje siva laguna, povsem ravna cesta, nedeljsko popoldne, prvi dežek,…meni nikoli pojasnen razlog za nesrečo…
Ob prihodu na mesto nesreče smo našli moškega še v vozilu, z njim sem se še pogovarjala, bil je sicer ves krvav od razbite šipe, udarca v nos,…ampak še je govoril, samostojno dihal.. Z gasilci smo ga kar najprevidneje potegnili iz vozila, vendar se je njegovo stanje iz minute v minuto slabšalo. Krvavel je ne samo iz nosu, tudi iz ušes,…izgubil je zavest kljub vsem ukrepom zdravljenja, …. alarmi so nam »zvonili« na vseh registrih,…. Prepeljan je bil po protokolu urgence – poškodbe najvišje stopnje, vključno z najavo v KC v Ljubljani. Tam nas je pričakala reanimacijska ekipa in bolnika smo predali,…. izmučeni od vsega, še najbolj od strahu za njegovo preživetje, zadovoljni, da je živ, v dobri nadaljnji oskrbi.
Borut je pove, da se zelo dobro spomni prometne in vsega pred nesrečo. Na moje vprašanje: »Pa kako ste se tam na streho obrnili?« pove:
»Sem vozil in mi je mobitel padel ob strani. Nisem hotel telefonirati, le sklonil sem se, da ga dvignem s tal in me je zaneslo na desno bankino. Prestrašil sem se in dal hitro »kontro«, pa me je odneslo na drugo stran. Tam je bil en kamen, ki štrli in sem zadel vanj in me je samo obrnilo! Se spomnim, ko sva se menila, potem pa je bila samo še tema…ne ni me bolelo, šele, šele, ko sem se spet prebudil. Ampak, vas se spomnim. In, ko sem imel vso rehabilitacijo, sem se učil vse od začetka. Sem vedel, da ste takrat naredili vse, da bom preživel in sem se trudil, da si tudi življenje vrnem v celoti!«
In mu je uspelo. S pogumom, vztrajnostjo, družino, ki mu je stala ob strani.
Sedaj sva razrešila tudi bolečino, ki so mu jo povzročili ledvični kamni. Stisk roke. Besedica, dve s soprogo, ki ga je pripeljala.
Občutek izpolnjenosti, da smo bili ponovno uspešni. Kar na smeh mi je šlo ves dan! Občutek veselja me je spremljal še vrsto dni….Vedeti, da si naredil vse, kar je bilo v tistem trenutku možno, uporabiti vse znanje, ki sem ga pridobivala vsa leta učenja, izkušnje, s katerimi se bolje odločaš, uf, vedno znova mi je neverjetno spoznanje kako uspešno medicina pomaga…ob tem je vedno prisoten tudi občutek ponižnosti, zavedanje, kako krhko je življenje.
In mine nekaj let; spet je nedelja, popoldan, po kosilu. Gospa – žena, pripelje Boruta. Že od jutra ga boli glava. Ni bruhal, mu pa »podaja«. Zajtrk je še pojedel, nič z apetitom, kosila ne more. Je vzel nekaj proti bolečinam, pa ni nič bolje.
Sedaj Boruta takoj prepoznam. Saj sva se že srečala v »normalnih« okoliščinah, uf, uf, ko ni bil ves krvav… Pogovor, opisuje glavobol. Orientacijski pregled. Pa še enkrat, … pa še enkrat bolj poglobljen nevrološki … nobenih posebnih odstopanj,… pa vendar, kaj ga nima »pravico boleti glava« po težki poškodbi pred leti!?!
Spomnim se besed svojega učitelja, prof. dr. Kljuna. Njegovi napotki iz časa študija, so mi še danes izjemno v pomoč. Glavobol je DRUGAČEN! In, prav to besedico pove Borut. Skoraj nikoli ga ne boli glava, prej bi rekel nikoli, kot da bi ga sploh bolela. Ampak, danes je drugače!
Borut ima očitno hud glavobol. Ne odločim se za zdravila le proti bolečinam. Pristopimo, kot pri obravnavi urgentnega stanja. Pojasnim mu svoje klinično razmišljanje, za katerega potrditev pa je potrebno nemudoma opraviti še dodatne preglede in slikanja. Pojasnim še ženi. In,… malo bi se pogajali…. bi šli še domov, mogoče jutri na slikanje,…saj ni tako hudo… Vztrajam. Defenzivna medicina je nevarna! Prav groza me je besedic »za vsak slučaj«! V tem primeru ne gre za to.
Ponovno bolnika »napovem« v Ljubljani. Pogovorim se z dežurnim nevrokirurgom, poročam o vsej zgodovini zdravljenja, opišem sedanje stanje in povem, da ga pošiljam za nadaljnjo obravnavo… Kolega se zahvali! Še ena lepa izkušnja, spoštovanje med kolegoma, ki si pomagata v oskrbi bolnika.
Čez nekaj ur me pokliče soproga. Borut je na operaciji. Anevrizma v možganih je potrjena in takoj so pristopili k zdravljenju. Pove, da ni bila čisto prepričana, da je potrebno v nedeljo spet v bolnico. Sedaj pa je zadovoljna, da sem vztrajala in jim na razumljiv način pojasnila razloge za napotitev. Zahvali se v osebnem imenu in v imenu družine…
Meni pa je dana priložnost, da delim z vami . GkŽ
Nedavni komentarji