Tokrat nekoliko drugače. Kako komuniciramo zdravniki med seboj?

V vseh teh, skoraj že 30 letih zdravniškega dela, sem imela priložnost in privilegij komunicirati z mnogimi kolegi. Veliko se mi jih je vtisnilo v spomin, tudi v duhu Hipokrata… »imej rad svojega kolega kot lastnega brata«, težko je bilo izbrati en ali dva dogodka. Izbrala pa sem tega, ki je dokaz, kako zelo je pomembna komunikacija med kolegi, ko želimo za bolnika kar najbolj optimalno in kakovostno oskrbo.

Skoraj bi lahko začela: … nekega lepega nedeljskega dne, … ker je tako tudi bilo, …. Edina razlika med pripovedko in tem zapisom bo v tem, da je bilo to nedeljsko popoldne delovni dan in ne prijeten dan oddiha.

K meni na urgenco je prišla vznemirjena žena in prosila nujno napotnico za soproga. Gospod je bil še doma. Napotnica pa naj bi bila za psihiatrijo. Gospa je bila tako iz sebe, da se ni zmogla niti vsesti, le napotnico je prosila, prav rotila: »Lepo prosim, dajte mi napotnico za psihiatrijo, za mojega moža, je tako agresiven, napadalen, da ne vemo več, kaj še lahko naredimo. Prosim, hitro, takoj, ne morem čakati niti minuto!«

Napotnic ne izdajamo »kar tako«, še menj brez pregleda. Tole za psihiatrijo sicer tudi nič »nenavadnega«…vendar, kaj je z gospodom? Nekako sem uspela gospo umiriti toliko, da se je vsedla in pričela pripovedovati: »Veste, moj mož je čisto fejst. Ampak, zadnje mesece se mu čisto meša! Nikoli ni bil nasilen, sedaj pa kriči doma, name, na otroke, s sosedi se krega. Kar grozi, da nas bo že »uštimal«, meče stvari za vsako nič. Takega ga ne poznam, pa sva skupaj več kot 20 let.«

Počasi, počasi sva prišli do zaključka, da bi bilo fino, da gospoda pregledam. »Ampak, ne doma! Lepo prosim, če bo videl rešilca, bo kaj naredil!« se takoj ustraši žena. V takih primerih, kjer je sum ali strah od nasilja, ponavadi tako obisk na domu izpeljemo s policijsko podporo. V tem primeru pa je bilo vse skupaj nekoliko drugače. Z gospo se dogovoriva, da bo odšla domov in ga pripeljala ona do ZD. Le če ne bo uspela, bo poklicala in pridemo k njim.

Že čez slabo uro sta prišla. Gospod je bil zaripel v obraz, vznemirjen, v očeh mu je bilo videti strah. Počasi, počasi se je umirjal, da smo lahko izmerili vse temeljne parametre. Začela sva s pogovorom, …. nič nenavadnega se mu ni »dogajalo«. Razen, ta nekontrolirana vznemirjenost, zavedanje, da nekaj ni »prav z njim«….

Dokler sem jih čakala, sem pregledala njegovo dokumentacijo. Že kako leto in pol je bil postavljen sum na bolezen, pri kateri je zdravljenje dejansko enostavno, redno se pušča kri in izvaja kontrole. To sem tudi predlagala gospodu. Da mu bom odvzela določeno količino krvi in potem bi se ponovno pogovorila.

Seveda sem morala vse izvesti sama, medicinske sestre še ni »dovolj poznal«, da bi dovolil njej. Strah je bil premočan. K sreči redno »treniram« tudi »sestrske veščine« odvzema krvi, dajanja terapije, kakor tudi male kirurške posege in sem hitro izpeljala postopek odvzema. Učinek je bil neverjeten.

Gospod se je umiril. »Zariplost« obraza, ki je bila prej najboj vidna, je izginila. Oči so postale ponovno umirjene, zvedave, nežne. Dihanje se je umirilo. Pritisk normaliziral. Gospod se je nasmehnil in vprašal, kaj se pravzaprav dogaja?? Žena ga je začudeno gledala in ni mogla verjeti svojim očem. To je bil spet njen mož, tak, kot ga je poznala že leta!!! Njen pogled je povedal več kot vse besede. Prišla je k meni in me le objela in se zjokala od olajšanja.

Sedaj pa je bilo potrebno zastaviti za naprej. Gospod se je zdravil pri drugem kolegu. O tem ni hotel več niti slišati. Kolega ga je korektno zdravil, vendar nikoli ni imel dovolj časa, da bi se posvetil tako njemu, kot soprogi in uspešno razložil naravo bolezni. Sedaj, ko je šlo čez rob, in smo to uspešno sanirali, je bil gospodov pogoj za nadaljne zdravljenje ta, da ga bom zdravila jaz.

Morala sem pregledati vso zajetno dokumentacijo in se odločiti, ali pišem napotnice za odvzem krvi v bolnišnici, ki je 90 km od njegovega kraja bivanja, ali sprejmem odgovornost, da zravljenje izvajam samostojno, ob strokovni podpori kolega, kliničnega specialista.

Rešiti je bilo potrebno tudi čisto »tehnične« zadeve; potrebovali smo ustrezne vrečke za kontroliran odvzem krvi, pa ustrezno deponiranje oz. uničenje biološkega odpada, pa izobraziti sestre, ki bodo to izvajale, pa jasna, pisna navodila bolniku kdaj in kako prihajati na kontrolo…. sama organizacija, dela, da te kap! Pa še zdravnika – klinika, ki bo vse to pomagal voditi.

In, sem začela pri kolegici, prof. dr. Markovič. Napisala sem ji sporočilo, pismo, v katerem sem na kratko opisala primer in moje razmišljanje, kaj lahko naredim lokalno, česar ne morem in kje se ne čutim dovolj suverena. Neverjetno hitro sem prejela pisni odgovor. Ki je začel z res lepim nagovorom,

Spoštovana kolegica dr. Kalanova,

Zahvaljujem se za vaše sporočilo …. … … če vas prav razumem, ne morete, zaradi omejitev Zavarovalnice zagotoviti redno kontrolo dragih laboratorijskih preiskav… bomo zagotovili mi. Priporočam, da redne kontrole UTZ izvaja pri kolegu, ki se poglobljeno ukvarja s temi kliničnimi primeri…. vse ostalo ste odlično zasnovali in svetujem, da odvzeme opravljate tako, kot ste zasnovali, kontrolirate laboratorijske parametre, ki so dosegljivi v vašem okolju in pošljete bolnika enkrat letno na kontrolo k nam. V primeru kakršnega koli poslabšanja oz. potrebe po dodatni obravnavi ali konzultaciji, sem vam seveda dosegljiva…. (povzeto po spominu, pa vendar zelo točno).

Si lahko mislite, kako presenečena, počaščena, zadovoljna in na koncu zelo, zelo iskreno vesela sem bila! Spoštovana profesorica, vodja v Kliničnem centru v Ljubljani mi je odpisala. Ne samo odpisala, temveč lepo, strokovno, vljudno in zelo, zelo kolegialno. Ni poznala vseh organizacijskih problemov zdravnikov na podeželju. Je pa verjela, da želim za bolnika organizirati optimalno oskrbo, sem se pripravljena za to dodatno potruditi (še v okviru sistemskih omejitev), dodatno tudi usposobiti in da prosim njeno pomoč, kot strokovnjakinje in kolegice. Podala mi je jasne usmeritve, danes bi rekli »klinično pot«, mi pomagala, kjer sem imela sistemske omejitve in mi priznala tudi strokovno usposobljenost samostojno voditi bolnika. Ob tem mi je nesebično ponudila možnost posveta in/ali dodatno obravnavo bolnika … kjer mene »zmanjka«.

Tako sva si vrsto let »dopisovali«. Pred vsakoletno napotitvijo sem ji poslala kratko poročilo o poteku zdravljenja v naši ambulanti. Po pregledu pa mi je odpisala z jasnimi napotki, kako naprej. Ali je bolje sploh še možno? Ali ni to tudi ogledni primer, kako se zmanjšajo čakalne dobe? Primer kakovostne obravnave? Izjema od pravila?

V obravnavi tega bolnika je bilo še več »situacij«, ko seveda ni šlo vse po načrtih. Vsi, moje sodelavke, nadomestni zdravniki, družinski člani, bolnik in jaz, vsi smo se učili… nekatere situacije so bile skoraj komične, nekatere zelo boleče. Znalo se je dogoditi, da je bil odvzem krvi potreben prej, kot načrtovano in bolnik je bil nenavadnega obnašanja. Pa smo hitro vsi v sistemu vedeli. »Na kontrolo, ev. odvzem krvi,… pa bo dr. Kalanova že vedla kako naprej« je bil običajno zaključek soproge, ha ha… in ko dr. Kalanova ni znala naprej, je bila tu prof. dr. Markovičeva… in smo vsi skupaj sprejeli odločitev, ki je bila za bolnika naustreznejša. In, tako leta in leta… nikoli ni bil zdravljen na psihiatriji, celo nikoli v bolnišnici za to stanje, živel je normalno življenje,….

Meni pa je ostal prekrasen spomin na »ekselentno« komunikacijo s kolegico. Moram uporabiti to kičasto besedo, hi hi, ker drugače ne znam oposati tega izjemnega občutka.

Z vami pa delim, da se boste mogoče tudi vi, kolegi in tudi laiki, veselili z menoj ob teh izkušnjah,… ki jih je bilo še, … o čemer prihodnjič.