Nadaljujem … »Lepe strani medicine«…, saj želim deliti z vami tiste lepe dogodke, ki smo jih deležni v vsakodnevni praksi dela z bolniki. Želim si prispevati k trohici boljšemu razumevanju našega dela, pokazati, da smo vedno in samo ljudje, nagrajeni z največjim priznanjem! Dobrim zdravjem, počutjem, možnostjo kvalitetnega življenja ljudi, bolnikov, ki smo jim imeli priložnost in čast pomagati!

Vse osebe in dogodki so resnični, imena izmišljena, citati po spominu….

Rak, strah, ….družina, pomoč,….sorodniki, preventiva deluje!

… bi bilo kratko poročilo dogodkov, ki so se vrstili pred več kot 20 let.

Še zelo mlada zdravnica, z malo izkušnjami, sem se soočila s situacijo, ko je bilo potrebno ženski srednjih let sporočiti slabo, težko novico. Odstranjen je bil polip črevesja, ki je bil rakav in potrebno je bilo dodatno zdravljenje.

Kako ženski, ki se počuti povsem zdravo, sporočiti, da je izvid drugačen od tistega, kot bi si ga obe želeli?!? Ne gre le za strokovno razlago, bolj je težko človeku povedati, da je dejansko bolan, ob tem ne čuti še praktično ničesar.

Gospo, okoli 50 let sem namreč napotila na kolonoskopijo ob trdovratnejši anemiji (slabokrvnosti). Gospa se je ob tem počutila povsem zdravo, le manj aktivna je bila, ker se je hitreje utrudila. Saj bi bili lahko tudi drugi razlogi za to stanje, mar ne? Kar nekaj je povsem vsakdanjih,….od utrujenosti ob obilici dela, do močnejših menstruacij, slabši prehrani,…. pa vendar je bila odločitev za kolonoskopijo utemljena. Že to, da sem pacientko sploh uspela »nagovoriti« na preiskavo, ki je po ustnem izročilu zelo, zelo boleča, sem si štela v »uspeh«. Nagovorila sem jo verjetno z vztrajnostjo pojasnjevanja razlogov zanjo. Sem pač sledila priporočilom strokovnjakov tega področja, mentorjem, ki so z menoj delili klinično znanje, literature, ki je utemeljevala preiskavo in tistega »občutka«, ki me je preveval, da je tisto »še nakaj«….

Izvid, ki sva ga imeli pred seboj je bil jasen. Odstranjen polip je bil že spremenjen, rakav, potrebna bo dodatna obravnava, novi pregledi in na osnovi njih izpeljano zdravljenje. Gospa, imenujmo jo Katja, je bila prestrašena. Prvo njeno vprašanje je bilo: »dr. Kalanova, kaj bo z mojimi otroki, družino?«

Neverjeten je materinski instinkt! Ni je bilo toliko strah zanjo, kot pa za njene otroke, moža… vsi sami odrasli ljudje! Pa vendar je bila njena prva misel namenjena njim.

Mene pa je skrbelo, kako vse nadaljnje postopke koordinirati, da ga. Katja prejme kar najhitreje vso potrebno oskrbo. Zaskrbela me je tudi njena širša družina. Gospa je imela tri starejše in enega mlajšega brata. In, sem jo poprosila, da zbere vse informacije glede njihovega zdravja.

Ga. Katja se je vsa vživela v to »nalogo«. Mogoče je bilo obema lažje že to, da sva imeli nov cilj, pomagati v skladu s strokovnimi priporočili in deliti to novo izkušnjo z vsemi, ki jim lahko prinese dobrobit. Izdala sem ji ustrezne napotnice in opisala temeljne procedure zdravljenja, ki jo čakajo. Ob tem tudi pojasnila koncept preventivnega pregledovanja ostalih družinskih članov. Preventivnih programov za to področje ni bilo še niti na »obzorju«, kaj šele vpeljanih v redno klinično delo, kot je dandanes Svit. Vendar so bilo to znanje že dostopno in ob dobrem sodelovanju zdravnika in bolnika, ga je bilo možno ponuditi in zagotoviti širši skupini ljudi.

Že čez dober teden je bila gospa Katja nazaj v moji ordinaciji s skrbnim poročilom. Poročala je: »Kot veste, imam dve hčeri, študentki. Sta zdravi, tudi kri sta kontrolirali in nista slabokrvni. Najstarejši brat se je preselil v Avstralijo in je pred nekaj leti umrl (starost okoli 65 let), verjetno od raka. Nikoli nismo izvedeli zagotovo. Drugi brat je v Kanadi, se zdravi in ima »vrečko«, kar sem tudi izvedela šele prejšnji teden, ko sem ga direktno vprašala za kaj se zdravi. Počuti se dobro, vendar je očitno malo »zamudil« pri dignostiki. Tretji brat je zdrav, nič ne ve, da bi imel kakšne težave, je le nekaj let starejši od mene. Ta najmlajši, ki je mlajši od mene, noče niti slišati, da mu kaj »fali«…«

Na moje vprašanje o starših, me je presenečeno pogledala: »A’ to je tud’ važno? Ja, mama je umrla hitro po zadnjem porodu, vendar ne vem zagotovo zakaj,… očeta je pa infarkt je bil 72 let in je tega že kar nekaj let.«

Poprosila sem jo, da poskusi pridobiti podatke o razlogih za mamino smrt in ugotoviti, koliko ima nečakov in nečakinj. Ob tem sva se nekako lažje pogovarjali tudi o njenem zdravljenju. Sprejela ga je kot še eno »epizodo« življenja, ki jo premaguje! S podporo družine, zdravnikov, prijateljev, mene… imela pa je novo energijo, saj bo pomagala vsem, ki bodo potrebovali pregled, ki lahko ohrani zdravje, kakovostno življenje.

In, ob naslednjem srečanju je prišla z novim poročilom: »Mama je umrla zaradi raka v trebuhu. Veste, takrat ni bilo obdukcij in so jo »dali« domov iz bolnice, ker se ni dalo pomagati. Jaz se premalo spomnim, sem bila premajhna, ta najstarejši brat pa je šel kmalu v Avstralijo in se o tem nisva nikoli pogovarjala. Ta v Kanadi je verjetno izvedel, da ima rak črevesa povezan z dednostjo, ampak se o tem na redkih srečanjih tudi nismo pogovarjali. Vseh nečakov in nečakinj imam pa 25, ob mojih hčerah. Kaj naj jim sedaj povem, in kako naj to storim?«

Predlagala sem, da lahko obvesti svojega starejšega in mlajšega brata v Sloveniji, ki sta bila še povsem zdrava, da bi bilo koristno opraviti kolonoskopijo. Ker so živeli blizu, sem ponudila možnost, da opravijo pri meni posvet, ali pa celo skupaj z njihovimi osebnimi zdravniki naredimo strategijo, kako naprej. Zaključek je bil, da sem »dobila« 4 nove paciente, oba brata z ženami. Se sploh ne vprašam, kdo je o tem »odločal« (če »iščeš« delo, ga pač dobiš, hi, hi… ). Po pogovoru in osnovnem pregledu sta se nemudoma odločila za kolonoskopijo. Eden je že imel polipe, nenevarne, drugi ni imel v črevesju nobenih sprememb! Zanimivo je bilo, da je imel polipe najmlajši, pod 50 let star moški, zdrav, odličnega počutja!

Preostali so nam nečakinje in nečaki…. praktično vsi so bili polnoletni, brez kakršnih koli zdravstvenih problemov. In ga. Katja je obiskala, poklicala, se pogovorila z vsakim posebej. Večina je razumela tveganje in se tudi odločila za kolonoskopijo. Napotili smo jih vse (tiste iz Slovenije) v isto inštitucijo. So imeli kar »teden ga. Katje!«…tudi tisti v tujini so bili pregledani in pri 3 od 7 je bil izvid »pozitiven« v smislu prisotnih polipov in potrebnega spremljanja. Tudi med »našimi« slovenskimi je bil skoraj ena tretjina ponovno klicana na kontrole….vsi mladi, zdravi ljudje. Vendar jim je ga. Katja s svojo vztrajnostjo omogočila pravočasno ukrepanje, zagotovila pregled in zdravljenje in vsi, prav vsi so dandanes živi in živijo normaleno življenje brez posebnega tveganja za bolezen. Mogoče je »tlela« v njih, smo jo pa skupaj uspešno »pogasili«….

Z gospo Katjo se nisva srečali že nekaj let. Je pa prišel do mene »glas« o tem, da je zdrava, redno izvaja kontrole, skrbi za vnuke in ima kakovostno življenje.

Srečevala sem tudi njene nečake in nečakinje. Ena med njimi me je enkrat ogovorila: »gospa doktor, sem bila ful jezna na vas, da tol’k težite! Sem imela glih izpite in je prišla teta, da moram kuj na pregled! Me ni mogla prepričat takoj. Pa sem potem videla, da ima bratranec že polipe, in me je bilo še bolj strah. Saj ne vem česa, bolezni ali bolečine ob pregledu. In, sem se kujala in bila tudi groba do tete Katje. Potem pa sem si en dan rekla, nekaj je na tej preventivi. In sem šla. Sploh ni bilo tako hudo, bolj neprijetno ob pregledu, sem spuščala »vetrove« in smo se vsi smejali, ha, ha… So mi našli dva polipa, sedaj hodim na kontrole in sem zdrava! Sem že rodila prvega otroka in bo šel sigurno na pregled, ko mi bodo rekli, da je čas! Hvala vam, da ste tolk težila!«

Neizmerno sem ji bila hvaležna za ta pogovor. Preventiva deluje! Tudi, če na prvo zdravniki »težimo« in so bolniki »jezni«, hi,hi….

Meni pa je dana priložnost, da delim tudi z vami . Če vam je zapis všeč, pa ga delite naprej, … GkŽ